DUHOVNA ZNANOST

Antropozofija (Anthropos-Sophia: modrost človeka) je sodobna oblika ezoteričnega znanja, prilagojenega trenutnemu stanju kozmične evolucije, kjer sta razum in razmišljanje prevladujoči moči ljudi. Antropozofija daje pojasnila o duhovnem ozadju človeka, narave in vesolja, ki jih lahko razume vsakdo, ki obvlada jasno in logično mišljenje, ter je hkrati brez predsodkov. Antropozofija razkriva raznolična in večplastna razmerja med duhovnim in fizičnim svetom, s čimer ustvarja most med tema dvema svetovoma. To je eden od razlogov, zakaj se imenuje tudi duhovna znanost. S ciljem, da jo lahko ljudje razlikujejo od drugih poskusov, da se povežeta duhovni in fizični svet, se včasih imenuje antropozofska duhovna znanost.

Astralno telo (ali duševno telo) je drugo nadčutno telo (za eteričnim telesom). To je nosilec občutkov, čustev, téženj, impulzov, želja, instinktov, itd. Glavno nasprotje, ki deluje v astralnem telesu, je nasprotje med simpatijo in antipatijo. Zaradi teh razlogov se lahko imenuje tudi 'čuteče telo' in se lahko enači z 'dušo'. Za daljši opis glej tekst ŠTIRIDELNA NARAVA ČLOVEKA.

Biodinamično kmetijstvo je oblika ekološkega kmetijstva, ki izhaja duhovno znanstvenega  razumevanja naravnih kraljestev in odnosov Zemlje do preostalega vesolja. Ena od ključnih lastnosti, ki ga razlikuje od vseh ostalih metod ekološkega kmetijstva, je to, da upošteva kozmične vplive Sonca, Lune, Merkurja, Venere, Marsa, Jupitra in Saturna v povezavi z dvanajstimi znaki zodiaka.

Biografsko svetovanje je metoda svetovanja, ki se je razvila znotraj antropozofije, in ki temelji na iskanju arhetipskih vzorcev in pomenov sprememb v različnih sedemletnih življenjskih ciklih osebe, ki se mu svetuje.

Čuteča snov je snov, ki ni prežeta samo z eteričnim telesom, temveč tudi z astralnim telesom in njegovimi silami. Te snovi se lahko najdejo v izobilju v živalih in ljudeh zato, ker imajo vsi ti astralno telo. Te snovi se imenujejo 'čuteče' zato, ker omogočajo bitjem, da občutijo njihova telesa, kar ni možno v primeru rastlin zato, ker ne posedujejo astralnega telesa. Mi lahko izkusimo razliko med čutečo in živo snovjo takrat, ko dobimo injekcijo proti bolečinam pri zobozdravniku. Takrat nismo sposobni občutiti prizadeti del ust zato, ker je kemična snov v injekciji prisilila astralno telo, da zapusti del našega telesa, ki pa je še vedno živo.

Duh sam je ime za tisti del astralnega telesa, ki se je postopoma preoblikoval z močjo človeškega ega. V sedanji fazi kozmičnega razvoja lahko vsi delujemo na zavestnem preoblikovanju našega življenja čustev, želja, strasti, itd., v duha samega.

Duh življenja (ali življenjski duh) je ime za tisti del eteričnega telesa, ki se je postopoma preoblikoval z močjo človeškega ega. Čeprav v sedanji fazi kozmičnega razvoja lahko le posvečenci zavestno delujejo na tem preoblikovanju, pa imamo vsi v sebi klico duha življenja.

Duhovni človek je ime za tisti del fizičnega telesa, ki se je postopoma preoblikoval z močjo človeškega ega. Čeprav v sedanji fazi kozmičnega razvoja lahko le posvečenci zavestno delujejo na tem preoblikovanju, pa imamo vsi v sebi klico duhovnega človeka.

Duša občutkov je eden od treh delov astralnega telesa (poleg intelektualne duše in duše zavesti), ki je dejaven v zaznavanju zunanjega sveta preko naših fizičnih čutil. Doba duše občutkov je trajala od 2907 do 747 pr. n. št., v času prevlade stare egiptovske in okoliških civilizacij (zato se imenuje tudi egiptovsko-kaldejska-babilonska kulturna epoha).

Duša zavesti (ali duhovna duša) je eden od treh delov človeške duše, poleg duše občutkov in intelektualne duše. Doba duše zavesti se je začela v petnajstem stoletju s pojavom renesanse. Glavna naloga ljudi v tej dobi je, da se osvobodijo vere v avtoritete, togih moralnih pravil obnašanja in pripadnosti krvnemu sorodstvu, ter na ta način postanejo samostojna osebnost. To je doba svobodnega razvoja univerzalnih človeških lastnosti in etičnega individualizma.

Ego (ali Jaz) je duhovni član človeka, ki mu omogoča razumevanje sveta, v katerem živi – kar je ena od bistvenih razlik med ljudmi in živalmi. S pomočjo ega se ljudje zavejo njihovega lastnega obstoja kot ločenih posameznikov. To vključuje sposobnost premišljevanja o lastnih dejanjih, čustvih in načinu mišljenja, kar omogoča razvoj etičnega individualizma. Za daljši opis glej uvodni tekst ŠTIRIDELNA NARAVA ČLOVEKA.

Ego-organizacija je duhovni član človeka, ki obsega tako zavestno ego-organizacijo kot nezavedno ego-organizacijo. Prva omogoča naše zavestne dejavnosti mišljenja in spoznavanja; druga skrbi za izgradnjo in vzdrževanje fizičnega nosilca s ciljem, da se ujema z individualnimi potrebami našega duha.

Etični individualizem se nanaša na obdobje človeškega razvoja, ko imajo njegova dejanja svoj izvor v tistih idejah, ki so ukoreninjene v moralnih intuicijah posameznika. To je obdobje resnične svobode pred prisilami naravnih zakonov in prisilami vseh običajnih moralnih norm. Razvoj etičnega individualizma je glavna naloga ljudi v obdobju duše zavesti.

Eterično telo (življenjsko telo) je prvo nadčutno telo človeka, in je skoraj istovetno z velikostjo fizičnega telesa. Eterično telo je nosilec življenjskih funkcij – rasti, regeneracije in razmnoževanja – v vseh živih organizmih. Pri ljudeh je en del eteričnega telesa sedež bolj trajnih lastnosti njihovega karakterja, kot so spomin, temperament in navade. Za daljši opis glej tekst ŠTIRIDELNA NARAVA ČLOVEKA.

Imaginacija (iz latinskega imaginari, kar pomeni 'ustvariti si predstavo') se običajno smatra za ustvarjalno moč oblikovanja novih idej ali predstav/podob zunanjih objektov, ki niso dostopni čutilom. V duhovni znanosti so Imaginacija, Inspiracija in Intuicija tri stopnje/metode razvoja poznavanja višjih svetov. To znanje nam omogoča, da spoznamo celotnega človeka v odnosu do nadčutnih svetov. Čeprav naša običajna zavest ne ve ničesar o njih, le-ti vseeno tvorijo del nas. Zaradi tega lahko najdemo neko podobnost med običajno imaginacijo in prvim nivojem višjega znanja, ki ima nekakšno umetniško naravo. Spoznanje preko Imaginacije se doseže s pomočjo dviga tega, kar deluje podzavestno in neprostovoljno v ozadju našega sanjanja, v našo zavest. Vendar pa mora postati umetniški element del našega prizadevanja, če se želimo dvigniti na nivo Imaginacije. Če hočemo preseči abstraktno naturalistično mišljenje, moramo razviti bolj ustvarjalen način mišljenja, ki je podoben tistemu, ki ga ima ustvarjalni umetnik. Zgolj potem lahko dosežemo realnost duhovnih procesov s pomočjo Imaginacije. Na tej prvi stopnji spoznanja višjih svetov, razvijemo sposobnost videnja duhovnih realnosti.

Intelektualna duša (ali duša razuma) je eden od treh delov astralnega telesa (poleg duše občutkov in duše zavesti), ki omogoča aktivnost našega razmišljanja. Doba intelektualne duše je trajala od 747 pr. n. št. do leta 1413; to je bilo obdobje prevlade starogrške in rimske civilizacije (zato se imenuje tudi grško-rimska kulturna epoha).

Inspiracija (iz latinskega inspirare, kar pomeni 'vdihniti v') se običajno smatra za nezavedni izbruh ustvarjalnosti v umetniškem, znanstvenem in podobnem prizadevanju, kadarkoli se oseba zelo intenzivno ukvarja z iskanjem rešitve za določen problem ali izziv pri razvoju nečesa novega. V duhovni znanosti so Imaginacija, Inspiracija in Intuicija tri stopnje/metode razvoja poznavanja višjih svetov. To znanje nam omogoča, da spoznamo celotnega človeka v odnosu do nadčutnih svetov. Čeprav naša običajna zavest ne ve ničesar o njih, le-ti vseeno tvorijo del nas. Zaradi tega lahko najdemo neko podobnost med običajno inspiracijo in drugim nivojem višjega znanja, ki je v svojem bistvu moralne narave. V običajnem življenju dobimo inspiracijo z nečim, kar ne vstopi v našo zavest, temveč prežame naše telo, tako kot naredi kisik, ki ga vdihnemo. Lahko rečemo, da dihamo z našo dušo in duhom, ko se dvignemo do stopnje Inspiracije. Če hočemo doseči to stopnjo, moramo vaditi naglo in odločno akcijo, naučiti se, da hitro dojamemo trenutno stanje, kajti karkoli pride preko Inspiracije, pride in odide kot preblisk. Čeprav je kakovostno podobna moralnim idejam in impulzom, se Inspiracija manifestira kot realnost – kot silna moč, ki deluje in nam 'govori' na podoben način, kot to počnejo elementarne sile v naravi. Na tej drugi stopnji spoznanja višjih svetov, razvijemo sposobnost, da zaznavamo to, kar nam govorijo duhovne realnosti.

Intuicija (iz latinskega intueri, kar pomeni 'gledati v notranjost' ali 'globoko premišljevati') se običajno smatra za sposobnost doseganja znanja brez uporabe racionalnega mišljenja. To pomeni, da procesi, s pomočjo katerih pride do intuicije, ostanejo v glavnem nepoznani mislecu. V duhovni znanosti so Imaginacija, Inspiracija in Intuicija tri stopnje/metode razvoja poznavanja višjih svetov. To znanje nam omogoča, da spoznamo celotnega človeka v odnosu do nadčutnih svetov. Čeprav naša običajna zavest ne ve ničesar o njih, le-ti vseeno tvorijo del nas. Zaradi tega lahko najdemo neko podobnost med običajno intuicijo in tretjim nivojem višjega znanja, ki se ga lahko doseže, ko vlijemo sebe ven v duševno-duhovno realnost z ljubečo predanostjo. Kopije Intuicije se lahko najdejo v običajnem življenju v religijskih čustvih in občutjih. Vendar pa ostane religijsko čustvo čisto notranje izkustvo, ki nas ne dvigne v zunanjo duhovnost, medtem ko je Intuicija izkušnja objektivne realnosti. Na tej tretji stopnji spoznanja višjih svetov, razvijemo sposobnost zaznavanja notranjega bistva duhovnih realnosti.

Kozmične sile mišljenja niso enake človeškim silam mišljenja, čeprav so sorodne z njimi. Za ustrezno razumevanje njihove narave je potreben študij duhovno-znanstvene literature, ki razsvetluje ezoterično ozadje teh sil. Kratka razlaga je: Kozmično mišljenje je ustvarjalna, živa modrost, ki je izvor vsake oblike bitja in pojava v kraljestvih narave. Človeško razmišljanje je 'mrtvo' razmišljanje, ki lahko le odslikava veličasten svet zunaj nas in ki lahko ustvari le 'mrtev' svet strojev in tehnologije. V primerjavi s tem, kozmične sile mišljenja vsebujejo moč ustvarjanja živih bitij.

Kozmične sile prehranjevanja so duhovne sile, ki vstopijo na Zemljo v zimskem času in obnovijo mineralne plasti v Zemeljski skorji z duhovnimi arhetipi. Ta proces – imenovan kozmični 'proces soli' – je ključnega pomena za ponovno rast rastlin. Za ustrezno razumevanje njihove narave je potreben študij duhovno-znanstvene literature, ki razsvetluje ezoterično ozadje teh sil. Krajši opis procesa, v katerem kozmične sile prehranjevanja vstopjijo v proces rasti rastlin, je na voljo v besedilu Izvor sil prehranjevanja v naši hrani.

Kozmične sile volje so duhovne sile, ki delujejo v ozadju obstoja vse materije. Za ustrezno razumevanje njihove narave je potreben študij duhovno-znanstvene literature, ki razsvetluje ezoterično ozadje teh sil. Vendar pa lahko dobimo občutek o njihovi naravi, ko pogledamo nordijskega boga Thor-a z njegovim železnim kladivom – mitološko podobo makrokozmične moči volje. Mi vsi imamo mikrokozmični dvojnik te moči v naših telesih – vsoto milijonov rdečih krvnih celic z železom – ki nam omogoča, da uveljavljamo svojo lastno voljo v fizičnem svetu.

Kozmične sile zdravljenja so podobne človeškim silam zdravljenja v njihovem učinku uravnoteževanja, čeprav delujejo na veliko večjih razmerah. Za ustrezno razumevanje njihove narave je potreben študij duhovno-znanstvene literature, ki razsvetluje ezoterično ozadje teh sil. Kratka razlaga je: Naloga kozmičnih sil zdravljenja je ohranjanje dinamičnega ravnovesja med glavno polarnostjo svetovnega obstoja – med duhovnim in fizičnim svetom, ali (v jeziku mita) med nebom in zemljo. Med mitološkimi podobami teh sil je Hermes (rimski Merkur), edini bog med grškimi bogovi, ki lahko potuje in prenaša sporočila med gornjimi bogovi, ki živijo na gori Olimp (Zeus, Apolo, Hera, itd.) in dolnjimi bogovi, ki živijo v podzemlju (Had, Perzefona, itd.).

Kozmični eter (ali univerzalni eter, svetovni eter, prosti eter) je razprostranjen povsod v vesolju. Le-ta je sestavljen iz toplotnega etra, svetlobnega etra, kemičnega etra in življenjskega etra, ki pritekajo proti Zemlji iz vseh strani vesolja. Kozmični eter je v osnovi enake narave kot je človeško eterično telo. Toda kozmični eter vsebuje v njem različne eterične figure, oblike gibanja itd., kot jih imajo eterična telesa živih bitij na našem planetu.

Notranji kozmični sistem (ali notranji planetni sistem) je okultni izraz, ki predstavlja sedem notranjih organov, ki imajo nadčutne povezave s sedmimi telesi našega planetarnega sistema. Srce je povezano s Soncem, možgani z Luno, ledvice z Venero, pljuča z Merkurjem, žolčnik z Marsom, jetra z Jupitrom ter vranica s Saturnom. Glej tudi tekst Sedem članov notranjega kozmičnega sistema.

Štirje etri so toplotni eter, svetlobni eter, kemični eter in življenjski eter. Glej tudi tekst KOZMIČNI RAZVOJ SNOVI.

Živa snov je fizična snov, ki je prežeta z eteričnim telesom in njegovimi silami. Te vrste snovi so glavna sestavina rastlin. V primerjavi s tem imamo 'mrtve' mineralne snovi, ki so prežete le s fizičnimi silami.